Sprva so ljudje uporabljali živalske kože, sešite skupaj, da so tvorile cevaste strukture za potrebe proizvodnje in bojevanja. Po daljšem obdobju, do poznega 17. stoletja, sta nizozemska brata Vandel Geigen ustvarila vzdolžno šivane platnene cevi, ki so se v tistem času pogosto uporabljale pri gašenju požarov. Kasneje, s pojavom gume na mednarodnem trgu in razvojem tehnologije vulkanizacije, so bile uvedene gumijaste cevi in gumijaste cevi oklepljene s kovinsko žico ali konopljino vrvjo. Vendar so bile gumijaste cevi očitno neprimerne za inženirske aplikacije, ki vključujejo visoko{4}}temperaturne medije, kot sta para in vroč zrak, nizko-temperaturne medije, kot so tekoči vodik, tekoči kisik in tekoči helij, ter jedke medije, kot so bencin, kerozin, kisline in alkalije. Zlasti v pogojih visoke-temperature je bilo njihovo varnost in zanesljivost še težje zagotoviti.
Zato so ljudje postopoma usmerjali svojo pozornost na kovinske cevi in spreminjali njihovo geometrijo, da so ustvarili ustrezne valove na notranji in zunanji površini. To jim je dalo fleksibilnost gumijastih cevi, hkrati pa zagotavljalo odpornost na visoke in nizke temperature, staranje in korozijo. Tako se je rodila kovinska valovita cev kot telo gibke kovinske cevi.
Leta 1855 je Nemčija prvič objavila patent za izdelavo meha. Za izdelavo meha je uporabil obstoječa načela izdelave nakita. Trideset let kasneje sta E. Levavasseur iz Francije in H. Witzenmann iz Nemčije sodelovala pri razvoju novega tipa kovinskega meha in avgusta 1885 pridobila patente v Franciji in Nemčiji.
To je bil spiralni meh, izdelan z navijanjem kovinskih trakov v obliki črke S na posebni opremi. Gumijasti trakovi, bombažna tkanina ali azbestna vrv so bili uporabljeni za zapolnitev šivov med sosednjimi zavoji, da bi olajšali tesnjenje v votlini meha.
Leta 1894 je bila struktura te vrste meha izboljšana: dva kovinska traka različnih premerov sta bila navita v nasprotnih smereh. To je omogočilo, da so kovinski trakovi pod obremenitvijo dosegli medsebojno ravnotežje in s tem premagali problem samo-razvijanja.
Leta 1929 se je zgodila še ena tehnološka revolucija v strukturi meha, ki je popolnoma rešila problem izgube tesnilne zmogljivosti, ki je nastala zaradi neenakomernih sprememb v utorih gumijastih trakov ali azbestnih vrvi, ki se uporabljajo za polnjenje med upogibanjem. To je odprlo široke možnosti za razvoj mehov. Integralni meh je bil izdelan iz jeklenih in bakro-cinkovih zlitin z uporabo brezšivnih ali varjenih materialov za cevi. Ti mehovi se opirajo na elastično deformacijo valovitih stranskih sten, da ohranijo določeno stopnjo stisljivosti ali raztegljivosti, hkrati pa zagotavljajo zanesljivo tesnjenje.
Od petdesetih let 20. stoletja naprej so se hitro razvili dvo-slojni, tro-slojni in več-slojni mehovi, zlasti ultra-tanko-stenski mehovi iz nerjavečega jekla. Da bi izpolnili zahteve uporabe, so bili za izdelavo meha uporabljeni različni postopki, kot so varjenje, elektroformiranje, strojna obdelava, hidravlika in mehansko predenje. Najmanjši nazivni premer je 2 mm, največji nazivni premer pa lahko doseže 400-500 mm, pri čemer celo velikanski meh doseže premer 10 metrov. Število valov se giblje od najmanj 1-2 do več sto, tisoč ali celo deset tisoč.
Z vidika pomena valovite cevi kot telesa gibljive kovinske cevi razvoj valovite kovinske cevi pomeni razvoj gibljivih kovinskih cevi.
Kasneje so bili na zunanjost valovite cevi prevlečeni materiali, kot so guma, plastika ali najlon, in dodan je bil pleten ovoj, sestavljen iz kovinskih žic ali trakov, kar je povzročilo različne vrste spojev. To je privedlo do ustvarjanja številnih oblik gibljivih kovinskih cevi, ki izpolnjujejo različne zahteve različnih pogojev uporabe.